Torek | 13.09.2005

Miki Muster končno na voljo spet v novembru 2005 !!

Prva številka povsem novih izdaj legendarnih starih stripov Mikija Mustra bo izšla 4. novembra 2005. Bo v A4 formatu s plastificirano naslovnico. Vsebovala naj bi dva stripa. Predvidena cena je 790 sit + časnik Delo.

Rekli smo že, da je bil pisatelj in da je imel rad stripe. Nič čudnega, saj je v skrinji našel notes, v katerega je lepil sličice iz stripov. Komaj se je naučil brati, ko je na počitnicah pri babici odkril stare izvode Tedenske tribune. Notri pa je bila prava čarovnija. Strip zvitorepec. Črni kavboj je bil to. Narisal pa ga je Miki Muster. Samo eno nadaljevanje je našel. Šestnajst slikic. Ni in ni se jih mogel nagledati. Pri babici je preiskal vso podstreho, tudi priročno skladišče, v starem kujavniku pa je našel še nekaj nadaljevanj zgodbe Čudežni otok. Suho zlato, vam povem. Strip je razrezal na slikice, jih nalepil v notes in občudoval. Dan za dnem. Ko se je vrnil domov, je mamo preprosil, da so se naročili na Tedensko tribuno. Mislim, da je bila sreda, ko je tisti časopis priromal v domači nabiralnik. Notri pa so bile zgodbe Gusarji, pa Veliki detektiv, pa Na Luno, pa V srcu Afrike. In prav takrat, ko so trije junaki, Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik zašli v globine afriške džungle, je strip nehal izhajati. V časopisu je pisalo, da so se junaki izgubili in da jih iščejo. Kakšne travme je doživljal mladenič. Saj ni mogel vedeti, da so bili takratni časi stripu nenaklonjeni in da je uredništvo zaradi pisem bralcev in kritike začasno ustavilo objavo stripa. No, pa se je kljub temu vse uredilo. Strip se je nadaljeval, in pojavljale so se vedno nove zgodbe. Takrat je že začel hoditi v mestno knjižnico. In po čistem naključju na polici odkril zvitorepčev strip V vesolje. Bil je izrezan iz časopisa in zvezan v drobno knjižico. Izposodil si jo je in užival v tujih svetovih, ki so jih njegovi junaki obiskali z letečimi cigarami. Doma so uvideli fantovo veliko privrženost stripu in sliki in mu kupili žepno izdajo Mustrovega stripa V afriki, pa še nekaj slikanic. Žepno izdajo Lupinice, in podolgovate izdaje slikanic Za očetom, Poslednji mohikanec in Medvedek Neewa. Fantič je v svoji domišljiji ustvaril cel svet Mustrovih podob. Stripov in slikanic. Enkrat takrat so izhajali Gusarji, strip s krvoločnim Jožo Gulikožo. Takrat je fante spravljal že vse Mustrove stripe, jih izrezoval in dajal vezat v bližnjo knjigoveznico. Sem pa tja je manjkalo kakšno nadaljevanje, kar ga je silno žalostilo. Bil pa je še premlad, da bi znal poiskati tisto, kar mu je manjkalo. Kar je izgubil. Ni namreč še izvedel, da je vse tisto, kar se izgubi, mogoče najti. Ni še vedel, da obstaja emporijum izgubljenih sanj, kjer je mogoče najti prav vse. Od izgubljenih ključev, do izgubljenih let. Od izgubljene ljubezni do spoštovanja ljubljene osebe. In seveda manjkajočih nadaljevanj Mustrovega Zvitorepca.

Leta so minevala, časopisno podjetje Delo je začelo izdajati tednik Zvitorepec, ki je izhajal sedem let. Fante je medtem odrastel v mladeniča, naredil gimnazijo in šel študirat v Ljubljano. Kjer je nekega dne v univerzitetni knjižnici, v čitalniškem oddelku, naročil vse stare časopise z Mustrovimi stripi. Vse stare izvode Tedenske tribune in še tiste dva/tri letnike PPP. Poletnih podob in povesti, če se ne motim. In prebral še tiste najbolj zgodne štorije, o katerih se mu prej ni niti sanjalo. O časih, ko je zvitorepec še kradel kure ciganom, pa ko sta se Trdonja in Zvitorepec zoperstavila hudobnemu Grabežu. Recimo, da je bil to Lakotnikov sorodnik. Ali pa morda predhodnik. In ko je našel še izdajo Medvedka Neewa, kjer je bil ponatisnjen še ta strip, je bilo njegovo zadovoljstvo popolno. Ne morem vam povedati, kakšno veselje je doživel, ko so začeli objavljati Mustrove stripovske zgodbe v knjižicah. In kakšno razočaranje, ko je ugotovil, da nekaterih naslovnic sploh ni narisal Miki Muster, čeprav je bil podpisan. Recimo naslovnica za zgodbo Na luno. In da celo nekaterih stripov ni narisal on. Ampak, da jih je nekdo neuko, slabo prerisal. Recimo Gladiator. In kako se je razveselil, ko je videl, da je Muster ponovno narisal zgodbo Grajski duhovi. Eno prvih zgodb, ki jih je prebral. Čarobni svetovi Mikija Mustra. No ves čas pa je tega mladeniča, ki je medtem postal že mož, preganjala neka misel. Da obstaja zgodba o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku, ki je še ni prebral. Ki je izšla v številkah Tedenske tribune, ki so šle nekako mimo njega. Kot v zoni somraka. Kjer je vse mogoče. In lahko mi verjamete, da je še sedaj prepričan, da je tako. Pa še nekaj se mu je prikradlo v misli. Bolje rečeno v sanje. Sanje, ki mu jih je prinesel peščeni mož. Tisti, ki sanja tuje sanje. Mladenič, ki nekako ni več ločil stvarnosti in sanj, in je slepo verjel peščenemu možu, je postajal vse bolj prepričan, da obstajajo tudi risanke z njegovimi tremi junaki. In lahko mi verjamete, da še dandanes misli tako.

Prej smo rekli, da je to zgodba o človeku, ki je izgubil svojo dušo. Ali pa morda tudi ne. O tem boste presodili vi. Dejstvo je, da je ta možakar posvetil življenju stripu in znanstveni fantastiki. Je zbiratelj, poznavalec, esejist, in kritik. Pa še prevajalec povrhu. Skratka zbiratelj v vseh pomenih te besede. Zbira stripe, jih bere in o njih piše. Zvitorepčeve prigode v vesolju in na luni pa so ga navdahnile, da se je zapisal tudi znanstveni fantastiki, kjer že več desetletij prevaja in piše eseje, literarne portrete in recenzije. Torej bi morda le lahko rekli, da moški kljub vsemu ni izgubil svoje duše. Samo malce je pozabil, kje je. Da pa je ohranil vso ljubezen do lepih stvari, ki so mu tvorile otroštvo. Predvsem pa do stripovskih junakov Mikija Mustra.

Žiga Leskovšek