KAJ JE STRIP?


Strip je medij 20. stoletja. Nekatere oblike stripa sicer že lahko najdemo na egiptovskih papirusih, antičnih vazah, amforah, stebrih, na cerkvenih freskah, ki prikazujejo Jezusovo življenje, na tapiserijah, srednjeveških ilustracijah… Tudi tripasovnemu sosledju podob na situli iz Vač pri Litiji pravimo “prazgodovinski strip”. A to prav gotovo še niso pravi stripi, zato le te imenujemo protostripi. O pravem stripu lahko govorimo šele s pojavom tiska. Prvi stripi so se pojavljali ob koncu 19. stoletja v ZDA. Pojavljali so se na zadnjih straneh časopisov, namenjenih predvsem zabavi in razvedrilu. Ti stripi so bili največkrat komični, zato se jih je prijelo ime comic (danes angleški izraz za strip), ker so izhajali v trakovih ali pasicah. Comic-strip je še danes izraz za kratke, komične stripe, kot sta Garfield in Calvin and Hobbes.

Strip velja za deveto umetnost. Sicer pa je osnovna definicija stripa: “Strip je verbalno-vizualni medij, ki pripoveduje zgodbo skozi serijo medsebojno povezanih sličic s kontinuiranimi liki in besedilom. Seveda je to najbolj osnovna definicija, ki se je skozi čas spreminjala in nadgrajevala.” (Z.Smiljanić, 2002, str. 24).

Slika 1: Zvočni efekti

Stripa se je vedno in se še drži slab sloves, češ da gre za nekaj manjvrednega, zmes filma in literature, iz katerega nastane izdelek za mladino, ki ni vreden svojega denarja. A vendarle strip vsebuje svoje značilnosti, ki jih ne pozna noben drug medij. To so grafični simboli, kakršni so oblački za tekst, v katere je napisano izgovorjeno in neizgovorjeno besedilo, sledijo še vrste t.i. piktogramov, recimo speed-lines (črte, ki poudarjajo hitrost), simbol za smrčanje (žaga in hlod) ter onomatopeje (ZZZZZ, Bang!, Booom!, Arrrrrrrrrrrrrrrr!, Kraš!…), psovke (spirala, prašič, lobanja…). Razlikuje se tudi po tem, da lahko svojo osnovno enoto - sličico poljubno spreminja potrebam zgodbe s spreminjanjem oblike (velikost, širina, višina, medsebojna prepletenost sličic…)



5.1 STRIP SKOZI ZGODOVINO



Strip in film sta neločljiva. Rodila sta se skoraj istočasno. Leta 1895 se v časopisu New York World pojavi prvi strip z naslovom Yellow Kid, na drugi strani Atlantika pa sta brata Lumiere že projecirala svoje prve filme. Skozi čas sta bila film in strip večna tekmeca, ki pa nista mogla drug brez drugega, ves čas sta si izmenjevala tehnike, teme, ideje. Bolje rečeno sta si jih "kradla". Tako nekatere lastnosti, ki jih sicer pripisujejo filmu pripadajo stripu. Tehniko, identično filmskemu rezu, "vožnjo kamere" in zoom je Winsor McCayy v stripu uporabljal že leta 1905. Seveda pa je strip filmu posojal tudi junake. Na stotine stripovskih junakov se je sprehodilo po filmskem platnu. Resda jih je bilo večina s strani kritikov upravičeno raztrganih, toda strip se je vedno znova vračal.

Slika 2: Yellow Kid

Tudi strip je kradel filmu. Če se je pokazalo, da so določeni liki na platnu vžgali, je svoj delež hitro pristavil tudi strip. Charly Chaplin, Buster Keaton, Ben Turpin in drugi junaki nemih filmov so se hitro znašli na časopisnem papirju. Disneyjevi junaki risanih filmov nastopajo v neštetih stripih že več kot 50 let. Marsikateri stripovski junak je svoj obraz sunil filmskemu, ne da bi kdo sploh vprašal. Ameriška založba Dark Horse se je specializirala za izdajo stripov po filmih. Začelo se je z Godzillo, nadaljevalo z Alienom, fani so zagrabili in iz majhne je čez noč zrasla ena najpomembnejših založniških hiš.

Čeprav je bil film vedno pomembnejši od stripa, pa ima strip vendarle druge prednosti. Relativno nizke produkcijske stroške, dobre ideje in realizacijo. Zato je strip neprimerno bolj okreten in vedno korak pred okornim in dragim filmom. In kadarkoli zaide film v krizo, ko mu zmanjka dobrih akcijskih zgodb, ki bodo pritegnile občinstvo, se vedno vrne k stripu. Njuna burna sinteza tako traja že več kot 100 let.

Vsi imajo radi film. Strip pa so vedno nekoliko prezirali. Napadali so ga tisti, ki stripov sploh niso brali ne poznali. Od nekdaj je bil v nemilosti, na pol legalni izrojenec, ki kvari, poneumlja in odvrača mladino od branja prave literature. Še več, napeljuje jih na kriminalno obnašanje. V legendarnem poučno-opozorilnem filmčku Reefer Madness (1936), kakršnih je v tistem obdobju kar mrgolelo, vidimo nekaj mulcev, ki pokadijo par dimov marihuane in se zaradi tega čisto poživalijo. Opotekajo se, obračajo oči, nato odidejo v gozd brat stripe, nazadnje pa se medsebojno pomorijo. Poglejmo si še druge zgodovinske primere prezira.

Strip se je v 30. letih razvijal in je skočil iz okolja dnevnih časopisov in se osamosvojil v lastnih izdajah (comic book). To nikoli niso bile knjige, ampak zveščiči z mehkimi platnicami, ki štejejo okoli 35 strani na ponavadi svojevrstnem formatu. Namenjeni pa so bili predvsem mladini, najstnikom. Njihova vsebina je temeljila na superherojih. Večina teh zgodb je bila dokaj slabo in neestetsko narisana ponavadi anonimnih avtorjev. Založnikom je šlo seveda za čimvečjo prodajo in so spodbujali izdelke, ki so bili številčnejši, a manj kvalitetni. Tovrstni stripi so dobili ime junk.

Junk stripi so gojili posebno vrsto pripovedovanja, pisano na kožo mladini. A vendarle so bili tovrstni stripi prodajni hit. Vsak tretji ameriški najstnik je bral ali zbiral stripe. Sprejeli so jih zaradi tega, ker je bil strip prvi medij, ustvarjen samo za njih, v katerem so lahko neskončno uživali in si izmišljali razne fantazijske svetove. Hkrati je strip pomenil prvo obliko upora proti konzervativni kulturi odraslih. In to se je dogajalo desetletja pred uporom, ki sta ga kasneje sprožila glasba in film.

Seveda je bil strip opažen tudi s strani odraslih. Predvsem v povojnem obdobju, ko je strip doživljal nov razvoj, so se nanj spravili starši, cerkev, civilne organizacije, jezni politiki, psihologi ter ga povezali z naraščajočim mladinskim prestopništvom. Tako je bil razlog za vrsto umorov in samomorov branje stripov. Posledice so bile cenzure, kontrola, in predvsem ustanovitev tako imenovane CCA (Comic code aoutorety), ki je omejevala stripovske založnike in jih spravila v finančno zelo neugoden položaj, celo do propada. Prva se jim je uprla založniška hiša Marvel, ki je nato požela huronski uspeh.

Slika 3: Prvi superjunak Superman

V drugi svetovni vojni so šli stripovski junaki v boj proti nacizmu. Tako je Mussolini prepovedal vse stripe razen Miki miške. V Nemčiji prav tako. Tudi superjunaki so se podali v vojno in tako je Superman za ameriško vlado uničil nekaj ruskih tankov… Nekateri junaki so tako nastali prav zaradi vojne (Captain America). Po vojni so začeli nastajati politično in nasilno angažirani stripi, ki so med bralci poželi velik uspeh. Ameriški sen je bil postavljen na glavo. Bil je omadeževan s strani stripov. Kakorkoli že ocenjujemo, so ti stripi pomenili velikanski premik v razvoju medija in spregovorili o mračnih straneh ameriške družbe.

Tudi v vojni proti Vietnamu so stripi bujno reagirali. Pogosto je šlo za propagandna sporočila mladini, zakaj se borimo, veliko stripov pa je že imelo tudi protivojni naboj. Skratka stripi so šli v nasilju vedno dlje in tako je v epizodi stripa Atomic War celo opisan natančen postopek o vrženi atomski bombi na Moskvo. In to v času hladne vojne.

Nato so prišli stripi Educational comics (EC), ki so na krvav način opozarjali, kritizirali ameriške ustanove in vplivne ljudi in to v času, ko si tega ni nihče upal. Kritizirali so tudi protikomunistično histerijo in podobno.

Stripe so predstavljali na vedno bolj krvav in bolan način, kar je na koncu pripeljalo do tega, da je Gains, kot prvi in edini stripar v zgodovini, končal pred zaslišanjem senata, ko so mu pod nos moleli izvod z odsekano žensko glavo. Branil se je kot nedolžen, vendar je bil pritisk premočan. Po uveljavitvi cenzure je propadel in razglasil je bankrot za vse serije, razen za eno, humorističen strip Mad, ki izhaja še danes, in je svetovna uspešnica.

Nato je sledilo obdobje superjunakov, ki sta jih v glavnem risala Marvel (The hulk, Spiderman, X-men, Daedevilll) in DC ( Batman, Superman, Captain Marvel, Joker…) Obe založbi sta in se borita za prevlado na ameriškem in svetovnem tržišču. Nato so nastajali tudi prvi antijunaki - Dc-jev Deadman. Čez dobrih 80 let pa so tržišče preplavili antiheroji, recimo Marvelov Punisher. V sedemdesetih letih se je razvilo strip fanovstvo. Veliko bralcev se je z leti iz zbiralcev prelevilo v prekupčevalce, saj so cene nekaterihi redkih Marvelovih in Dc-jevih primerov znašale tudi nad 100.000$. Založniki so to zavohali in začeli izdajati prve posebne izdaje, akcijske figurice, namizne igre, Collectors itheme, ki pa imajo s stripi večinoma bore malo skupnega.

Vse več stripov tako ostaja neodvitih doma v polivinilu, saj bodo čez leta dosegali velike vsote.

Naj omenim še najbolj znane superjunake:

-Superman je plod avtorjev Joe Shuster-ja in Jerry Siegel-a in je prvi junak, ki je uspešno prišel na filmsko platno in je ena izmed največjih ikon 20. stoletja.

-Conan je neizprosen borec, barbar… Na filmskem platnu ga je odlično odigral Arnold Schwarzenegger.

-Batman je bil le eden izmed mnogih junakov, dokler ga ni oživel legendarni Frank Miller.

-Spiderman je prvi superjunak, ki je poleg superjunaškega imel predstavljeno tudi svoje zasebno najstniško življenje. Najstniki so ga množično sprejeli. Avtor Stan Lee pa se je vpisal med legende.



5.2 STRIP V EVROPI

Francozi so trg preplavili z Asterixom, Srečnim Lukom, v 60. letih pa so nastajale seksi popart fantazije (Barbarella).

V Evropi so nastajali predvsem bolj resni stripi, stripi za odrasle ali tako imenovani grafični romani. V tem pogledu je prednjačila francosko-belgijska naveza, ki je v ospredje precej bolj potiskala kvaliteto risb. Eden takih je recimo Maus in XIII.

Seveda je tudi Evropa imela svoje superjunake. Italijanski Bonnieli je izdal Slovencem dobro znane Zagor, Komandant Mark, Veliki Blek, Kapetan Miki,…

Slika 4: Spiegelmanov Maus

V devetdesetih so stripi doživeli nov preporod superjunakov z mnogo filmov (the Mask, Man in Black, x-Men…)

Stripovska področja pa so zašla tudi med računalniške igre, namizne karte, zabaviščne parke. S tem stripi izgubljajo na svojem čaru. A strip je in bo preživel!



6. POLOŽAJ STRIPA V SLOVENIJI

6.1 RAZVOJ SLOVENSKEGA STRIPA V ZAČETKU OBDOBJA SFRJ

Čeprav se je strip tudi pri nas uveljavljal kot nekaj škodljivega, kot kažipot, ki nas pelje v kriminal, se je na področju Slovenije znašlo le malo revij, časnikov, ki ne bi imeli stripovske priloge. Tako na primer naša največja časopisna hiša Delo objavlja slikanice in zametke stripov že od leta 1952 dalje. Tudi nekoč ugledni tednik Teleks je namenjal običajno eno stran stripom, in to svetovnim legendam, kot so The Peanuts avtorja M. Schulza (avtor, ki je eden redkih, ki je prejel najbolj prestižno stripovsko nagrado Reuben dvakrat), Čarovnik iz Ida Johnyja Harta ter druge. Prav tako je ta tednik v svoji rubriki “karikatura tedna” večkrat objavljal tudi stripe.

Leta 1973 je začel izhajati v slovenščini tudi Politikin zabavnik. Ta je tudi najstarejši Jugoslovanski tednik s stripi sploh in ga zato uvrščamo med glavne temelje za razvoj slovenskega stripa, saj so Slovenci šele s tem tednikom začeli spoznavati svet stripa, ki jim je bil dotlej neznan. Izhajal je namreč že pred drugo svetovno vojno. Objavljal je stripe ameriške produkcije, kasneje pa je objavljal tudi evropske, predvsem belgijske in francoske stripe. Poleg stripov je ta tednik objavljal tudi slikanice. To so stripi, ki imajo tekst izpisan pod sliko in ne v sliki sami. Izumitelji in največji mojstri slikanic so bili Kitajci. Vse bolj se je tednik nagibal na šolske, poučne vsebine, vendarle pa je presenetljivo dejstvo, da smo Slovenci tednik res množično sprejeli. Samo naša naklada je znašala takrat osupljivih 60.000 izvodov na številko.

Tudi štirinajstdnevnik Avto-magazin stripov ni zanemarjal. Več let je objavljal Habičeve prometne basni, ki so grajale avtomobilsko industrijo in je spadal med najboljše t.i. angažirane stripe. Nedeljski dnevnik je za Slovence pomemben v dejstvu, da je objavljal dela izključno domačih avtorjev, vendar ni imel velikega vpliva za razvoj slovenskega stripa. Torej v tem obdobju so stripi veljali predvsem kot sredstvo razvedrila, zabave bralcev. Ti poskusi še niso veljali toliko za umetnost, bolj so jih označevali za industrijo.

Medtem ko so v Jugoslaviji izhajali tudi večji magazini, revije, namenjene samo stripu in so veljale za zelo kvalitetne, so v Sloveniji v tem obdobju stripi res le krasili naslovnice tednikov, mesečnikov, časopisov,…

6.1.1 Partizanski stripi

Kasneje so se v Sloveniji začeli izdelovati predvsem partizanski in pustolovski stripi. Druga svetovna vojna in NOB je res ustvaril velik vpliv na slovenske in jugoslovanske avtorje. Ti so ustvarili stripe, ki so bili večinoma klavrni, nekatere izjeme pa so zagotovile, da je bil partizanski strip dobro prebiran. Partizanske stripe so risali: Miki Muster, Andrija Maurović, Željko Londarič, Ivica Bednjanec,…

Partizanski strip velja za množično kulturo (privlačna risba, napeta vsebina), kar pomeni, da je bil partizanski strip množično priljubljen. Razlogi za to so bili sledeči. Starši so otrokom dajali denar za tovrstne stripe, da bi jim vzpodbudili ljubezen in spoštovanje do narodno osvobodilne vojne. Najbolj razširjen partizanski strip je bil “Mirko in Slavko”. To dejstvo preseneča predvsem zato, ker je bil strip izjemno slabo narisan in napisan. Te zgodbe so v otrocih puščale precej nerealistično spoznanje. Spoznavali so, kako je bilo lahko pretentati, ubiti, zajeti fašiste. Število ubitih fašistov s strani Mirka in Slavka je bilo precej nenormalno. Tako se je na scenariste teh stripov prikradla senca, ki je dajala vtis, ki pravi, da je bil NOB precej lahkotna zadeva, saj večinoma na slovensko oziroma jugoslovanski strani ni bilo žrtev. Zgrešen je bil že temelj teh stripov, ki je temeljil na solo herojih, čeprav se je NOB odvijal dolgotrajno, s prizadevanjem vseh Jugoslovanskih narodov, ki so žrtvovali svoje življenje.

Nekaj povsem nasprotnega je bil strip “UKANA” avtorja Štefana Planinca, ki ga je objavljal Pionirski list.

V tem stripu ni bilo herojev, pač pa ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi.

Tudi zaradi dejstva, da je bil partizanski strip tako popularen, so začeli izhajati tudi šolski učbeniki, saj so se otroci lažje učili iz stripov, kot pa iz težkih knjig.



6.1.2 Pustolovsko-zgodovinski stripi

Pustolovsko zgodovinski stripi so v Sloveniji precej cveteli. Predvsem akademski slikar Vasja Čuk je svoj strip Vitez Damjan prevedel tudi v tuje jezike. Znano je tudi delo Vladimira Hercega - Erazem Predjamski, ki je bil zelo dobro sprejet. Slovenski Disney - Miki Muster - je s svojimi stripi dokazal, da lahko Slovenci konkurirajo tudi tujim. Njegovi začetni stripi o Zvitorepcu, Trdonji, Lakotniku, veljajo za precej boljše od Disneyevih.

Slika 5: Mustrova stripovska junaka



6.1.3 Slovenski strip dobiva zagon v osemdesetih

Strip je dobival večji vpliv v Sloveniji z italijanskimi stripi. Stripovski heroji Sergia Bonellija so v osemdesetih obnoreli Slovenijo, čeravno le v srbohrvaškem jeziku. Krojili so mladost praktično vsakemu mlademu Slovencu, ki je res množično sprejel junake, kot so Martin Mystere, Tex, komandant Mark,… Sprva stripi vestern značaja so nato dobivali podobo detektivk, avantur, pustolovščin; podobe, ki so krasile vse uspešne ameriške in evropske stripe. Čeprav so ti stripi izhajali že mnogo prej (prva številka Texa je izšla že leta 1948), pa so Sloveniji res dobro poznani od začetka Dylana Doga, urbane legende, lovca na pošasti. Ta strip so prebirali tudi ljudje, ki se niso zanimali za strip, intelektualci in drugi. Le-ti stripi so začeli večjo zanimanje za strip.



6.1.4 Zaton slovenskega stripa

Dejstvo je, da bi slovenski strip prav lahko začel prodirati v tujino. Imeli smo dobre avtorje, branost je bila na višku, kapital je prihajal,…

Vendar pa so članki in ustanove, v katerih delajo ljudje z nikakršnimi kvalifikacijami o stripu, a z velikim vplivom na javnost, začeli rušiti že zgrajen krog ljudi, ki so strip podpirali. Na strip so metali najslabšo možno luč in stripu množično izbile ugled. Ena takih organizacij je sarajevski CFSA, ki je izdajala razne zbirke stripov, vendar je stripe dobesedno ukradla njihovim avtorjem, ki od tega niso imeli nikakršnega zaslužka. Množično je vplival tudi članek “MINI STRIP – MAKSI ŠUND” objavljen v zagrebškem tedniku Polet iz leta 1977. Tudi stripovski založniki, ki so molzli denar na račun nekvalitetnih, pogosto ukradenih stripov, so na strip metali resnično slabo luč. Stripovski šund se je dodobra razvil in je v bistvu zasenčil izdelke, vredne svojega denarja, ki so bili kvalitetni v vseh pogledih. Prav ta šund je zatrl slovenski strip in začel obdobje, v katerem za strip nismo slišali in hkrati obdobje nove samostojne Slovenije. Začela so se devetdeseta.



6.2 NOVO OBDOBJE DEVETDESETIH

Z osamosvojitvijo Slovenije se je nekako začelo novo obdobje. Obdobje, za katerega je značilno stripovsko zatišje, ki ga dolgo ni nihče prekinil. Čeprav sem v prejšnjem poglavju navedel glavni razlog, zakaj je temu tako, je vseeno zanimivo, da je ta pojav v vsej Jugoslaviji viden le v Sloveniji. Denimo na Hrvaškem je strip glavna zabava med mladimi, izdaj je vedno več, ustanavljajo se nove stripovske knjižnice, knjigarne, amaterskih avtorjev mrgoli, kvaliteta je vedno boljša,… Vsa ta dejstva so se zgodila, čeprav je bil na njihovo sceno enak, če ne kar večji, pritisk kot na slovensko. Zato se upravičeno sprašujem, zakaj Slovenci gledamo na stripe zviška. Še do nedavnega so jih množično prebirali, danes pa jih že težko najdeš. Smo Slovenci žrtev domnevnega visokega kulturnega nivoja?!

Lega Slovenije je morebiti deloma vplivala na ta pojav. V Jugoslaviji smo bili najbolj severni in je bil strip slabše razvit (tudi uvoz v našo državo ni bil nikoli velik) in z osamosvojitvijo so se pretrgale marsikatere vezi z uvozniki jugoslovanskih stripov. Vendar pa smo v sosednji legi s stripovsko zelo razvito Italijo in prav tako razvito Hrvaško. Zato lega nima večjega vpliva na zaton.

Večji vpliv so imele knjigarne, ki v devetdesetih niso uvozile praktično nobenega tujega stripovskega izdelka, ki ne bi izhajal s področja nekdanje Jugoslavije. Njihovo opravičilo za to je bilo premajhno zanimanje, ki ga nemara res ni bilo. Stripi so popolnoma utonili v pozabo. Z osamosvojitvijo se je namreč tudi razpasel novi duh, ki je pravil, da ubiramo pot k najbolj civiliziranim državam, da ubiramo pot proti Evropi. In ravno Evropa večinoma ni poznala ameriških stripov. Ti so bili seveda priljubljeni, vendar jih je Evropa uvažala in ne tudi risala. V Evropi so se izdelovali po svoje zanimivejši, iz likovnega stališča kvalitetnejši, na trenutke bolj abstraktni stripi, ki so bili Slovencem docela neznani in nezanimivi.

Razlika med evropskim in jugoslovanskim stripom je predvsem v starosti bralcev. Stripi iz Jugoslavije, so stripi, ki jih sčasoma prerasteš, so stripi, ki so jih brali otroci in mladina, so stripi, ki jim večinoma upravičeno pravimo šund. Medtem ko so evropski stripi velikokrat otroku nerazumljivi, z globokimi temami, z jasno izraženim nasiljem, spolnostjo. So stripi, ki zavzemajo ozko skupino ljudi, ki so popolnoma predani stripu in spominjajo na bolj moderno umetnost. Ravno ta dejstva so pripomogla k temu, da so evropske stripe brali odrasli, intelektualci in drugi.

Primanjkovalo je tudi slovenskih avtorjev. Miki Muster je še naprej pridno ustvarjal in doživljal uspeh, ostali pa niso toliko izdajali albume, ampak so se osredotočili na izdaje v časopisnih rubrikah in podobno.

Torej, če strnemo ugotovitve, spoznamo, da za zatišje pripomore:

-stripovska antipropaganda,

-osamosvojitev Slovenije,

-pomanjkanje slovenskih avtorjev in

-svet, v katerem živimo in se mu približujemo.

Ta svet je Evropa. Evropske stripe bi lahko uvažali, a zanje ni bilo zanimanja, ker je bila naša stripovska publika mlada in je prebirala stripe z ameriško tematiko. Le te stripe bi lahko drago uvažali iz Amerike, a ker uspeh ni bil zagotovljen, se to ni zgodilo. Poleg tega je z vsakim letom naklonjenost stripom padala, tako da se je z vsakim letom uvoz manj splačal.



6.3 NOVO TISOČLETJE - PREPOROD SLOVENSKEGA STRIPA

Vendar gredo stvari vsekakor na bolje. Za to so zaslužni predvsem mladi avtorji, ki so uspeli prodreti tudi na evropsko tržišče. Ena najbolj znanih tovrstnih skupin je skupina Stripburger, ki že deseto leto ustvarja sodobne evropske stripe. Tako so letos razstavljali tudi na največjem stripovskem festivalu v Evropi in drugem največjem na svetu - stripovskem festivalu v Angoulemu v Franciji.

Ti avtorji so, posebej še pri študentih, začeli spodbujati zanimanje za strip, saj jim je ponujal medij, ki je bil samo njihov. V njem so našli svojo zabavo in ga tako množično sprejeli. Da se vendarle nekaj popravlja, je prva nakazala že knjigarna Vale Novak, ki je prva v Sloveniji začela s prodajo ne samo slovenskih in jugoslovanskih, ampak tudi s prodajo evropskih in ameriških superjunaških stripov. Tako so se na naših policah znašle legende: Spiderman, Garfield, Calvin in Hobbes, Dardevil, največji stripovski zabavnik Mad in mnogi drugi. V začetku s prodajo niso pretirano zaslužili, danes pa že lahko rečemo, da gredo stripi v Vale Novaku dobro v promet, saj so se cene znižale in tudi števila posameznega izvoda so počasi presegala številko ena.

V časopisih se spet množično uvajajo stripovske rubrike, v Slovenijo je z januarjem 2004 zopet prišel v kioske največji jugoslovanski stripovski zabavnik Stripoteka. Znova se je na veliko pisalo o stripu. Predvsem v reviji Mladina, ki je sicer resnično dobro skrbela za stripovsko sceno in redno objavljala stripovske izdelke. Predvsem je znan strip Diareja Tomaža Lavriča, ki je bil v letu 2004 tudi nominiran za nagrado Prešernovega sklada. Razvoj slovenskega stripa se je letos prvič pokazal na slovenskem knjižnem sejmu, ki je gostil največ stripov doslej in nas prvi presenetil z slovenskim prevodom Spiegelmanovega Mausa, navečje stripovske uspešnice, ki jo nameravajo vključiti tudi v slovensko šolstvo.

V Sloveniji so v letu 2003 razstavljali tudi največji francoski avtorji Jean-Pierre Duffour, Marc-Antoine Mathieu, Pierre Duba, Marjane Satrapi, Emmanuel Guibert, Jacques Benoit, Nicolas De Crecy, Jochen Gerner, Pascal Rabate, Yvan Alagbe in drugi.

Slika 6: Tomaž Lavrič: Diareja

Eden izmed največjih slovenskih stripovskih dogodkov nas je presenetil iznenada. Slovenija ima od leta 2004 tudi prvo Striparnico, ki prodaja le in samo stripe, stripe pa lahko tudi komisijsko prodate. Cene so najnižje doslej, ponudba dobra, skratka strip je v Sloveniji dobil nov zagon, kar mu zagotavlja nadaljnji razvoj in povečano priljubljenost med slovenskim narodom.

Nedavno pa so v Narodni galeriji na izredno privlačen način mladim približali nekaj znanih del iz njihove stalne zbirke. Zanimive zgodbe o nastanku in usodi slik so bile prikazane v stripu in na tej razstavi so se zabrisali mejniki med umetnostjo in t.i. šundom. Strip je prvič v Sloveniji služil kot mostiček med laikom in umetnostjo.



6.4 KNJIŽNI SEJMI V SLOVENIJI 2003

Doslej smo na slovenskem knjižnem sejmu lahko opazili le peščico, ponavadi že velikokrat prežvečenih stripov. Edini up zame je bil letos Frankfurt po Frankfurtu, na katerem sem lansko leto opazil sicer le en strip (Opičji planet), ki je bi tudi sicer na filmskem oddelku in je služil bolj kot ne v promocijo istoimenskega filma. Tako sem se letos nadejal vsaj filmske priredbe Matrice, ki mimogrede čez lužo že služi ogromne zaslužke. Dobil nisem nič. Niti enega samcatega stripa, nič skratka. Je pa bila ponudba vodičev za risanje stripov ali fantazijskih figur toliko večja. Tako so me pritegnile naslednje knjige:

-Toon Art by Steven Withrow; založba Ilex

-Drawings & Painting - Fantasy Figures by Finlay Cowan

-Digital Fantasy Painting by Michael Burns

Na žalost se je njihova cena vila previsoko (govorimo o približno sedmih tisočakih na komad!). In tako sem s sejma odšel praznih rok, vendar z željami.

Toliko bolj sem bil presenečen pri Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, kjer sem že na prvi stojnici opazil, da se časi spreminjajo. V slovenščino je namreč preveden svetovno nagrajen strip avtorja Arta Spiegelmana:

-Maus I. Krvava zgodba mojega očeta

-Maus II. In tu so se začele moje težave

To izvrstno delo sem si tudi sam prebral tako v angleškem, kot tudi slovenskem jeziku in moram reči, da je slovenski prevod odličen. Zato ga priporočam, saj je resnično dobro delo.

V pritličju je bilo to tudi vse. Zato pa je bila klet kot ponavadi stripovsko bogatejša. Didakta je kot vsako leto razstavljala ene in iste Asterixsove stripe, tako da novih prevodov tega odličnega stripa v slovenščino ni. Pravi šok pa je bila stojnica Knjigarne Vale Novak. Razstavljala je stripe Calvin and Hobbes, ki so resnično poglavje zase. Tudi nekaj mang je bilo razstavljenih, vendar premalo. Edini minus -cena. Ta se je gibala od 1.550 sit pa do zneskov, ki resnično niso razumljivi. Sem pa zato kar tam prebral en strip in zadovoljen odšel z letos resnično dobrega knjižnega sejma.



6.5 PONUDBA STRIPOV V SLOVENIJI

Odgovor sem iskal po Ljubljani. Preiskal sem večje trafike in knjigarne ter prišel do naslednjega odgovora. Ponudba je res nikakršna. V trafikah in kioskih se da dobiti izključno Bonielli stripe in Miki Miško, Stripoteko ter Alana Forda.

V knjigarnah ni skorajda nič stripov, razen v treh. V knjigarni Konzorcij najdemo tako predvsem stripe iz Hrvaške in Francije. Nekaj je tudi nemških in angleških Asterixov, vendar je nasplošno stripov malo.

Knjigarna Vale Novak ima za stripe dodeljen majhen prostor, ki se šibi pod težo resnično kakovostnih stripov. Knjigarni Vale Novak najdemo v Wolfovi 9 in v City parku v BTC-ju. V Wolfovi tako najdemo dobro mero superjunaških, kratkih, novodobnih, mang in drugih stripov. Cena je kakopak tista, ki te odvrne od nakupa. Cene so odločno previsoke in marsikdo ni pripravljen odšteti petih tisočakov za dober strip. V City parku pa najdemo precej več stripov namenjenih širši publiki, recimo Garfielda, Snoopy-ja, Calvina in Hobbesa ter ostale. Cene so iste.

Letos smo v Sloveniji dobili tudi Stripartnico Buch, ki domuje v Trgovskem centru Murgle. Vodja striparnice, Sandi Buh je poskrbel za bogato izbiro in zalogo stripov, ki izhajajo predvsem na področju bivše Jugoslavije (založbe: Marketprint, Bookglobe, Strip Agent, Systemcomics, Stripburger/Forum Ljubljana), na voljo pa so tudi stripi iz druge roke. Cene so nekoliko bolj ugodne, tako da je nakup realnost.

6.6 NAJVEČJI SLOVENSKI AVTORJI STRIPA

Slovenski strip ima, kot sem predstavil, dve zelo različni obdobji:

-obdobje pred osamosvojitvijo

-obdobje v samostojni Sloveniji

Ker se tematika, branost in drugi akterji precej razlikujejo v obeh obdobjih, bom tudi največje slovenske avtorje razdelil na zgoraj omenjeni obdobji.


6.6.1 Obdobje pred osamosvojitvijo

V tem obdobju so za razvoj poskrbeli naslednji avtorji:

Sašo Dobrila

Slovenski slikar Sašo Dobrila, rojen v Ljubljani leta 1922, je začetnik slovenskega stripa. Njegov prvi strip je Mačji grad, objavljen v Družinskem tedniku. Temu stripu je sledila priredba Malega muka, prav tako v Družinskem tedniku.

Pri Triglav filmu je narisal nekaj metrov prvega slovenskega risanega filma. Njegov najbolj znani strip je Za Inkovim smaragdom. Pri Triglav filmu je naredil tudi svoj prvi lutkovni film Sedem na mah. Narisal je tudi slikanice Kekec nad samotnim breznom, V senci gozdov in druge. V šestdesetih je narisal svoj zgodovinski strip Argonavti, zadnje delo pa je narisal za prvi slovenski stripovski tednik Zvitorepec z naslovom Sad maščevanja, ki prikazuje bivanje Rimljanov v Sloveniji. Za večino filmov in stripov je Sašo Dobrila sam pisal scenarije.

Miki Muster

Kdo od Slovencev ne pozna Zvitorepca, Lakotnika, Trdonje, medvedka Neewe, Ostrostrelca, Stezosledca, Zadnjega Mohikanca in ostalih junakov številnih stripov in slikanic? Pa nagajive zajčke s televizijskega Cikcaka, reklame za trgovino Mercator, Viki kremo, Čunga Lunga, Jelovico in drugih zgodbic? Avtor teh stvaritev je Miki Muster, brez dvoma eden najboljših ustvarjalcev in risarjev slikanic in stripov ter filmskih risank v slovenskem in evropskem merilu.

Rodil se je 22. novembra 1925 v Murski Soboti. Dokončal je študij kiparstva.

Leta 1978 je jugoslovansko združenje Klub devete umetnosti ustanovilo nagrado andrija za dosežke na področju stripa. Prvi jo je prejel Miki Muster za svoje življenjsko delo.

V samostojni Sloveniji je prejel nagrado viktor za življenjsko delo.

Kostja Gatnik

Akademski slikar in eden največjih slovenskih mladinskih ilustratorjev se je nekaj časa ukvarjal tudi s stripom.

Rojen je v Ljubljani leta 1945, kjer je tudi končal Akademijo za likovno umetnost. Prvo njegovo delo je Silver Kid, nekakšna parodija na western stripe, nato je napravil strip Bobri, po istoimenski knjigi pisatelja Janeza Jalna. Zanimiva sta tudi dva slovenska James Bond stripa, in sicer Janez Bond in tihotapci. Na temo NOB je ustvaril še strip Igre je konec.

V sedemdesetih je ustvarjal krajše humoristične stripe v tednikih Pavliha in Stop. Zanimiva in kvalitetna sta še Strašni sum in Srce, ki ljubi.

Scenarije je večinoma pisal sam. Za njih je značilen izredno duhovit slog.

Jelko Peternelj

Idrijčan Jelko Peternelj se je udejstvoval predvsem izven naših meja, natančneje v Beogradu, kjer je kot stalni sodelavec NIP-a ustvarjal številne stripovske revije. Tam je izdelal stripe, ki so izhajali v naslednjih revijah: Lale, Kuriri, Nikad robom in Zenit. Največ je bilo kratkih pasic in krajših junaških zgodb.

V Sloveniji pa je ustvarjal stripe v Zvitorepčevih romanih v stripu, v Bombašu….

V sedemdesetih je ustvarjal za beograjski tednik Kekec in Politikin zabavnik.

Tekste so mu pisali drugi, redko sam.

6.6.2 Obdobje po osamosvojitvi

V tem obdobju je kot že rečeno značilno evropsko ustvarjanje stripov. Tu so se pokazali predvsem mladi avtorji, ponavadi študentje in nekateri že uveljavljeni stripovski mojstri. O njih je izredno malo napisanega, vendar precej redno objavljajo v raznih publikacijah, v slovenskem Stripburgerju…

Tomaž Lavrič

Je eden največjih mojstrov slovenskega stripa in je na sceni že od 80-tih let, vendar sem ga v to obdobje uvrstil, ker je nas Slovence nekako vpeljal v evropski strip, v bolj moderne stripovske vode. Je dolgoletni karikaturist revije Mladina in ravno v tej reviji se je uveljavil s stripom Diareja.

Do sedaj je izdal šest stripovskih albumov v slovenščini: tri zvezke Diareje, Rdeči alarm, Ratman, Bosanske basni. Več albumov pa mu je izdala tudi največja francoska stripovska založba Glenat.

Za svoje delo je bil nominiran tudi za nagrado Prešernovega sklada 2004. Za Bosanske basni je prejel tudi nagrado na največjem evropskem stripovskem festivalu v Angoulemeu v Franciji in nagrado na festivalu v Sierreu v Švici. Vsekakor je s Tomažem Lavričem na področju stripa napravljen velik korak naprej.

Marko Kociper

Avtor z izjemno prepoznavnim slogom, rojen v Železnikih, danes ustvarja v Ljubljani. Svoja dela objavlja v Dnevniku, Mojem domu, Nepremičninah, Mladini, na portalu www.pinkponk.com. Njegova največja dela so: Podgana, Brez naslova, Slovenska savna in Teta.

Matjaž Bertoncelj

Matjaž Bertoncelj riše izjemno tematsko zanimive stripe, uspel pa je s svojim Barbarom Maconom v dveh delih. Znan je tudi strip Eppur si muove, kjer karikirano pokaže na srednjeveškega duhovnika. Njegova duhovitost se edinstveno prepleta s sliko, kar mu daje status enega najbolj zanimivih slovenskih avtorjev.

Slika 7: Barbar Macon

Skupina Grejpfrut

Izjemno talentirana skupina, ki se v glavnem ukvarja s filmom, igro in stripom. Proslavili so se z znanstveno fantastičnim “dokumentarcem” Nesreča enega kmeta. Leta 1999 so izdali svoj prvi strip, čeprav so jih objavljali na spletu že prej. Redno so se udejstvovali na pouličnih prireditvah, kakršna je Ana Desetnica v Ljubljani. Leta 2002 so posneli prvi slovenski kung fu film Chi-gui-mi, ki jih je le še zasidral v slovenski stripovski in filmski sceni.

Ostali

Omeniti velja še zelo talentirane mlade slovenske avtorje, ki dokazujejo, da Slovenija dejansko prihaja v Evropo.

Ti avtorji so: Nina Bric, Janja Gedrih, Mojca Janzelj, Andreja Kladnik, Mina Zabnikar, Saša Kerkos, Ivan Mitrevski, Olmo Omerzu, David Krančan.



7. PRIMERJAVA Z EVROPO

Zadnje vprašanje, ki se mi poraja v tej raziskovalni nalogi, je, ali je slovenski strip primerljiv z Evropo oziroma z evropskimi stripi. Moj odgovor je da. Zakaj pa je temu tako, vam bom opisal v nadaljevanju.

Vemo, da nismo velesila, kakršni sta Francija ali Belgija, vendar pa moram reči, da je Slovenija raj za tuje avtorje. Predvsem za avtorje tako imenovanega novega kontinenta (v stripu seveda) vzhodne Evrope. Tam so stripovske razmere precej podobne kot v Sloveniji. Po tej delitvi celo spadamo vanj. A vendar imamo v tem delu prav Slovenci svetlo zvezdo, ki konkurira Evropi. Nekakšen center vzhodne Evrope. To je revija Stripburger. Revija objavlja mojstrska dela avtorjev iz Albanije, Madžarske, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Estonije, Češke, Bolgarije, Litve, Rusije, Makedonije, Poljske, Romunije, Slovenije, Ukrajine, Jugoslavije in vedno več tako imenovanih posebnih gostov iz stripovsko razvitejših dežel. Vsekakor so dosegli zelo visoko raven kakovosti in strip je vedno bolj bran, predvsem pri študentih. Zadnja leta razstavljajo svoje stripe tudi na vseh večjih stripovskih sejmih in festivalih po Evropi, kjer dosegajo vedno boljše rezultate. Ti stripi zaradi svoje globlje vrednosti in zanimive risbe dosegajo presenetljive rezultate.

Slika 8: Stripburek

Nekoliko manj smo primerljivi s stanjem na svetovnem spletu. Dandanes je po spletu vedno več objav v elektronski obliki, tako imenovanih e-comics-ov. Tega pri nas še ne poznamo prav dobro. Imamo sicer uradne strani Stripburgerja, Grejpfruta, tudi podatke o Mikiju Mustru najdemo, vendar za e-stripe skrbijo le tri strani in sicer vedno bolj napredujoča spletna stran, namenjena predvsem približanju stripa Slovencem in objavljanju stripovskih del v elektronski obliki; to je stran Slo-stripi (http://www.slostripi.net ). Druga stran je namenjena samo izdajanju stripov v elektronski obliki; to je stran PJ comics (http://www.pjcomics.com), tretja stran pa je najbolj napredna, in sicer spletni portal pinkponk, ki namenja velik del objavljanju znanih slovenskih avtorjev v elektronski obliki (http://www.pinkponk.com/03_strip.asp).

Torej ta način, ki omogoča avtorjem z minimalnimi finančnimi sredstvi objavljati povsem zastonj, je pri nas slabo izkoriščen, čeprav je v Evropi to postal pravi trend in posel z e-stripi cveti.

Slika 9: XIII

In nenazadnje, smo Slovenci primerljivi z Evropo tudi v razmišljanjih o stripu, branju stripa in podobno. Strip namreč v Evropi in tudi v Sloveniji ni več množična umetnost, za katero bi se vsi zanimali. Je veliko bolj namenjen razmišljanju globokih tem, vedno bolj ga spoštujejo in prebirajo intelektualci, vedno bolj se oddaljuje od širše publike. Skoraj nikoli ga ne prebiramo na ulicah, v šolah in podobno, ampak je postal obiskovalec knjigarn, knjižnic in drugih kulturnih ustanov. Evropski strip ne vzamemo v roko, da bi se ob njem sprostili. Namenjen je veliko bolj razmišljanju. Evropski strip ni več industrija. Je prava umetnost, ki je presegla meje dovoljenega in se podala v doslej še neodkrite svetove. Toliko domišljije, ki izžareva v evropskem in Slovenskem stripu, premore le še knjiga. Film tega preprosto ne zmore. In tega se zavedamo tudi Slovenci, zato imamo tako kot v Evropi nekako tri sloje prebivalstva. To so: tisti, ki stripa ne marajo in ga označujejo za manjvrednega; tisti, ki prebirajo navadno ameriške stripe in stripe za množično publiko; in tisti, ki se zanimajo za evropski strip, ki je najmanj bran, a ponuja največ. Sem sodi tudi slovenski strip.



8. SLOVENSKI IZRAZI ZA STRIPE

Zanimivo je dejstvo, da smo Slovenci glede stripa zaenkrat skopi tudi v izrazih zanj. Edini izraz povezan s stripom, ki ga najdemo v slovarju slovenskega knjižnega jezika, je tako beseda strip, ki pomeni črta, trak, pas, risana zgodba z besedilom in publikacija s stripi. Isto besedo najdemo tudi v slovenskem slovarju tujk, iz česa lahko sklepamo, da se je ta izraz poslovenil in da Slovenci nimamo svojega izraza za strip. Prav tako se s tem izrazom končajo kakršnikoli pojmi o stripu. Slovenci denimo nimamo nekega uradnega izraza za prodajalno stripov, vendar se v pogovornem jeziku uporabljajo naslednji izrazi: striparnica, striparna, ….

Tudi za druge besede nimamo ustreznega slovenskega izraza. Tako na primer splash page-u pravimo naslovnica.

Hujši pa so primeri, ko nimamo ne poslovenjenega ne pogovornega izraza in moramo zato izraze uporabljati v angleškem jeziku. Taki primeri so: blurb (kratek, ponavadi z vprašanjem nastavljen uvod v naslov), splash ballon( prostor za ekstremno pompozen, senzacionalen tekst), speed lines (črte, ki ustvarjajo vtis hitrosti), gutter (prazen prostor med sličicami)…

Dejansko izrazov nimamo, pa čeprav bi jih potrebovali, saj je strip v Ameriki ustvarjal tudi nekakšen svoj pogovorni jezik, ki ga dandanes zapazimo le še v stripih. Taki so na primer primeri, ko se neka znana fraza napiše v celoti skupaj in se zapis približa izgovorjavi. Eden takih je omygod! (oh my god!).

Prav ta pogovorni jezik v Ameriki je najbolj vplival na tamkajšnjo mladino. Iz stripa so se razvile razne okrajšave, razvil se je IRC slog pogovarjanja ali pogovarjanja na spletnih forumih. Ta jezik je pogost tudi na slovenskem spletu, vendar le v angleškem ali hrvaškem jeziku, kar je na nek način sramotno za slovensko mladino. Tipičen primer vpliva na mladino je tudi rokerski pozdrav, pobran iz spidermanove kretnje za izstrel mreže.

V raziskovalni nalogi bom predstavil svoje predloge za slovenske stripovske izraze. Da bodo besede lažje razumljive, bom to prikazal v sliki, značilni za superjunaške stripe, kjer so se izrazi najbolj razvijali. Seveda je izrazov še mnogo več, vendar so to tisti izrazi, brez katerih ne more noben stripovski navdušenec.

Slika 10: Stripovsko izrazoslovje

A: Splash page (ang.) > pompozna naslovna stran, ki se šibi pod težo podatkov, retoričnih vprašanj in naslovov.

B: Open letters (ang) > font z izpraznjeno notranjostjo in navadno črno obrobo.

C: Blurb (ang.) > ponavadi retorično vprašanje ali stavek, nekakšen uvod v sam naslov.

D: Title (ang.) > velik naslov, ponavadi s širokimi in jasno vidnimi črkami.

E: Splash ballon > balon za besedilo, ki je navadno pompozno, izredno pomembno ali glasno izrečeno.

F: Panel (ang.) > posamezna sličica v stripu

G: Gutter (ang.) > prazen prostor med sličicami, ki ločuje posamezne dele.

H: Sound effect (ang.) > ponavadi zapis s črkami in posameznimi črtami, ki ponazarja jakost in lastnost zvoka.

I: Thought ballon (ang.) > oblaček za besedilo, ki izraža misli neke osebe.

J: Bubbles (ang.) > pokazatelji govorca v okrogli obliki mehurčkov.

K: Dialog ballons (ang.) > oblaček za besedilo, ki je govorjeno navadno, brez nenadnih čustvenih prebliskov ali drugih dejavnikov, ki bi vplivali na ton govorjenja.

L: Pointers (ang.) > pokazatelj na govorca, v obliki puščice, navadno pri dialog ballonsih.

M: Bold ballons, bold lettering (ang.) > Krepko zapisana beseda ali balonček, ki poudarja neko pomembno besedo, dogodek.

N: Credits (ang.) > Navadno na vidnem mestu napisani avtorji in scenaristi…

O: Indicia (ang.) Na spodnji stranici splash page-a z drobnim tiskom napisane drobne zasluge, natis, ponatis, cene v tujih deželah…

P: Caption (ang.) > Oblaček za besedilo, ponavadi kvadratne oblike, namenjen stiku avtorja z bralcem.